kjer literatura leži po policah, na mizah in v kupih na tleh. Pred računalnikom čaka na branje The New New Journalism, zbirka pogovorov z najboljšimi ameriškimi novinarji. Kako pisati? Od kod začeti? Kako izbrati temo? Po kakšni poti jo razvijati? V kakšnem stilu? Kakšna vprašanja zastavljati? Študijska knjiga torej, ki jo nameravam v svojih predavanjih predstaviti študentom sociologije na Filozofski fakulteti. Za recenzijo v Mladini prebiram francosko uspešnico Frederica Beigbederja Ljubezen traja samo tri leta, knjigo, o kateri vse pove že njen naslov. Če sem iskren, jo zdaj samo prelistavam, v izvirniku sem jo na mah prebral že predlani. Pred časom sem naletel na bizarno delo Siegfrieda Tarrascha Dreihundert Schachpartien, ki ga je veliki mojster šaha napisal konec 19. stoletja. Vendar v času, ko so bile partije še polne vratolomnih kombinacij in drobnih napak; idealno branje za tistega, ki odkriva notranjo logiko igre, a je brez tekmovalnih pretenzij, ki, skratka, šah preigrava v tisti iracionalni potrebi po čisti igri, ki jo drugače utelešajo računalniške igrice. Na mizi je med papirji knjiga, ki jo nameravam prebrati, da bi napisal časopisno kritiko: Naslada Elfriede Jelinek. Zakaj njo? Pisateljico poznam po Učiteljici klavirja. Ni ena tistih, ki poženejo bralcu bralno strast, zgrabi ga namreč s provokacijo. Ko mu na videz sterilni meščanski svet urejenosti naenkrat pokaže v takšni radikalni nesprejemljivosti, da se je ne da več zakriti prek oblike klasične dvoličnosti. Že leta je na bližnji polici Ingmar Bergman s svojo Den goda viljan, ki jo prebiram občasno. Družinska avtobiografija, ki jo konča s svojim rojstvom, je nekakšna vrsta avtopsihoanalize, ko pisec tava in išče za odločitvami svojih prednikov, ki so pripeljale do njega. Hladni realizem, ki ne išče svetlobe, temveč vzgibe, ponavadi temne stranpoti, ki so prednike vodili po poteh odločitev. Knjiga, ki jo berem počasi, brskam po slovarju že pozabljene švedščine in skozi ta počasni ritual si privoščim nostalgijo po deželi, v kateri sem živel pred dvema desetletjema. Bralni izziv je Idiot Fjodora Mihajloviča Dostojevskega, orjaški špeh na več kot 600 straneh. Kdo pri polni zavesti si bo kradel čas z romanom iz minulih časov? Mene so ujeli prvi stavki pripovedi izpred dobrega stoletja, najbrž v tistem začudenju nad pisateljem,