Direktni nasprotek Smrtonosnega spopada: napletanju in zapletanju ni ne konca ne kraja, toda ko se na koncu vendarle odločijo pokazati karte, se vam zazdi, da bi bil morilec lahko tudi Janez Drnovšek. Ali pa Polonca Dobrajc. Ne brskajte po slovarjih: Jade je le umetniško ime skrivnostne ženske, sužnje seksa in perverzij, cipe, nad katero se na ilegalnih orgijah izživlja kalifornijski jet-set. Njen obraz ostane enigma, tudi ko najdete video z njenimi prvinskimi, nagonskimi pozami. In Jade je je erotični thriller, ki upa, da se bomo z napetim in zaskrbljenim obrazom pretvarjali, kako nam ne pade niti na kraj pameti, da je to Linda Fiorentino, seksi, potna, visoka, temna, vitka Trina, klinična psihologinja, sicer žena uglednega odvetnika (Chazz Palminteri), prijatelja ambicioznega javnega tožilca (David Caruso), ki je bil tudi sam nekoč njen ljubimec. Ko najdejo umorjenega lokalnega magnata, kmalu vsi indici - motiv, priče, prstni odtisi na morilskem orožju ipd. - pokažejo nanjo, tako da njenima fantoma ne preostane drugega, kot da se vsak s svoje strani vključita v labirint, ki bi ga potolkla že po nekaj minutah, če bi le pogledala Prvinski nagon. Jade je le fotokopija Prvinskega nagona: divji San Francisco, divji seksualni umor, divji jet-set, divja dirka dveh avtomobilov (šur, enega šoferja ne vidimo), divji seks, policaj (okej, javni tožilec), ki ga jet-set izmenično privlači in odbija, in divja ženska, ki je morda morilka in morda tudi ne. Zamenjana so le imena, barva las in morilsko orodje. Ne glejte v filmske priročnike: scenarist je isti, Joe Eszterhas, ki je na začetku sedemdesetih briljiral z angažiranimi reportažami o pokolu študentov na univerzi Kent, zdaj pa očitno skupaj meče le še pamflete o dvoličnosti ženske in dvoličnosti moških, ki bi jo radi imeli. In dalje, razredno razlago sveta je nadomestil s teorijo, da bi se status quo tega sveta podrl, če bi se razvedelo, kdo v resnici seksa s kom, hočem reči, filozofija filma Jade je povsem tabloidna, pa čeprav namesto noža za led nastopa muzejska sekira. Seks ubija, hoče reči Jade. In v isti sapi dodaja: tudi umetnost ubija. Jade je eden izmed tistih filmov, ki nas skušajo prepričati, da je svet tako umazan, tako krivičen, tako krut in tako patološki le zato, ker se ljudje spolno ne ujemajo. In William Friedkin je idealen za mizansceno disfunkcionalnega spolnega odnosa: ker žensko že tradicionalno režira kot avtomobil, seks pa kot avtomobilsko dirko (Francoska zveza, iveti in umreti v Los Angelesu), ne preseneča, da avtomobilska dirka, ki si ogleda tudi Kitajsko četrt, seksu ukrade show, toda tudi to je kiks, le preočitni in preveč vsiljivi triumf montažne tehnike nad vsebino. In ja, soparna Linda Fiorentino zgleda kot odrasla Linda Blair - čakate le še na to, da vas bo pljunila. In da bo iz predala potegnila križ - in potem sedla nanj.