Pripeljala se je z jutranjim vlakom, izstopila na drugem peronu, sedla na klop in potrpežljivo čakala. Ljudje so brzeli mimo, tu in tam jo je kdo oplazil z bežnim pogledom, bilo je še prezgodaj, da bi kdo postal in jo ogovoril. Bila je strašansko utrujena od dolge vožnje, počutila se je prašno, zmečkano, bedno, tako zelo si je želela, da bi se Mate končno prikazal, jo stisnil k sebi in rekel: »Srečen sem, da si prišla. A greva?« Negotovo se je ozirala naokoli, sprva je bila prepričana, da bo prišel. »Najbrž je zaspal,« je upajoče brskala po možganih, da bi našla kak pameten izgovor. Potem jo je pograbil strah. Kaj, če ga ne bo, če vendarle drži tisto, kar ji je včeraj govoril nono, ko jo je na postaji še zadnjič rotil, naj za boga ne odide v Ljubljano. »Janina, slišal sem, da bi se te rad otresel. Če ga ne bo, če je pozabil nate, ga ne čakaj. Ne daj, da te tako ponižuje. Pusti vse skupaj in se vrni domov!«