No, kar se tega tiče, se je vse lepo in dovolj logično skladalo. Valentin je že zjutraj, ko je pozvedoval, odkril, da ima neki oče Brown prinesti iz Essexa srebrn križ s safirji, relikvijo precejšnje vrednosti, da bi jo na kongresu pokazal nekaterim duhovnom iz tujine. To je bil brez dvoma tisti kos 'srebra z modrimi kamenčki'; oče Brown pa je bil brez dvoma tisti rumenokljunec z vlaka. Nič čudovitega ni bilo v tem, da je to, kar je pogruntal Valentin, pogruntal tudi Flambeau; Flambeau je pač izvohal vsako reč. In nič čudovitega ni bilo niti v dejstvu, da se je Flambeau, ko je slišal za safirni križ, odločil, da ga bo poskusil ukrasti; to je bila najbolj naravna stvar v naravi stvari. In še sploh pa ni bilo nič čudovitega v tem, da je lahko Flambeau s takole lahkomiselno ovčico, kakršna je bil možicelj z marelo in zavoji, ravnal, kakor mu je le poželelo srce. Duhovniček je bil pač tiste vrste človek, ki bi ga lahko kdorkoli popeljal na povodcu prav na severni tečaj; nič presenetljivega ni bilo v tem, da ga je v duhovnika preoblečeni Flambeau lahko odpeljal na Hampsteadsko goljavo. Do te točke je bil zločin videti dovolj jasen; in medtem ko je Valentin pomiloval duhovnička in njegovo nebogljenost, je čutil tako rekoč prezir do Flambeauja, ker se je zadovoljil s tako lahkoverno žrtvijo. Ko pa je pomislil na vse tisto, kar se je zgodilo vmes, na vse, kar ga je vodilo proti zmagoslavju, je zaman brskal po možganih, da bi v dogajanju našel vsaj drobec smisla. Kaj naj bi imela kraja sinje - srebrnega križa v posesti nekakšnega duhovnika iz Essexa skupnega z juho, polito po stenski tapeti? Kaj naj bi imela opraviti s prekrščevanjem orehov v oranže ali s tem, da najprej plačaš za potrte šipe in jih šele potem zdrobiš? Bližal se je koncu lova; a nekako se mu je še vedno izmikal vmesni del. Kadar mu je spodletelo, je ponavadi razvozlal sledi, le zločinec se mu je izmuznil. Tukaj pa je imel zločinca v pesti, izmuzovale pa so se mu sledi.