O, ne. To pa ne. Romana v slovenščini sploh še nisem prebrala. Preveč bi bilo neznanih besed in brskanja po slovarju. Kadar kaj berem, se hočem, recimo po napornem treningu, sprostiti in zato berem predvsem kake grozljivke, v nemščini seveda. V slovenščini pa berem časopise, poslušam radio, gledam televizijo in se seveda pogovarjam. Pa tudi dosti intervjujev dajem v slovenščini. (Čudno, kaj? Hi, hi, hi). Nekoč pa sem se v Ljubljani v čakalnici zdravstvenega doma res pogovarjala z nekim gospodom - mislim, da več kot deset minut. Potem mi je pa ta gospod povedal, da je bil konec petdesetih let operiran na meniskusu. Povedal je, da je bilo to še takrat, ko so imele sestre tiste velike klobuke. Debelo sem ga pogledala, ker nisem vedela, na kakšne klobuke misli. Potem pa je on še enkrat pozorno zapičil pogled vame, se zamislil in me začudeno vprašal, ali mar nisem iz Slovenije. Odkimala sem, on pa me je po premisleku vprašal, ali nisem morda tista Nemka, športnica, ki živi v Sloveniji in se je naučila zelo dobro slovensko.