Jezi me, vedno znova, ko se ustavim pred polico, da angleških revij ne morem imeti v angleški učilnici, da morajo biti, po nekih pravilih bojda, v knjižnici. Iz prakse pa vem in vidim sleherni dan, kako otroci v učilnici listajo po mojih revijah in časopisih, ki so jim vedno dosegljivi. Vedo, kje so, gledajo jih, listajo, berejo, marsikdo odnese kakšno branje domov. Če otrok revije ne bi bil našel v razredu, če je ne bi bil opazil, položene na mizi za branje, bi bila priložnost za branje zamujena, s tem pa tudi za trohico več otrokovega znanja. Ko so otroci v razredu, vedo, da lahko odpirajo, iščejo, brskajo tudi po angleških knjigah, ki so v omari, ta pa ni zaklenjena. Včasih vprašajo po pomenu besed, a večina že pozna moj odgovor – slovar vse pove, torej je njihov naslednji korak brskanje po slovarju. In ko pišemo preizkus in če kateri izmed otrok hitro reši naloge, tiho odda test in si postreže z revijo, časopisom ali knjigo, se nato umakne v kotiček za branje, ostali pa seveda pišejo do konca določenega časa. Če ne bi imela svoje lastne literature v razredu, ne bi imeli toliko možnosti branja v tujem jeziku. Zdaj pa se vse zbira v knjižnici, celo leto morajo menda biti tiste revije tam zgoraj, preden jih lahko knjižničarka odstopi razredu. Butasto, ko pa vem, da učenci radi brskajo in listajo po revijah tukaj v razredu. In še to je, da tistih revij ne morem nikoli uporabiti pri uri tisti hip, ko bi se pokazala spontana zanimivost, slučajnost, nepredvidena situacija, potreba, ker periodike ni pri roki. Kako butasto, da revije minulih mesecev ležijo v predalu, za katerega učenci niti ne vedo.