Kakorkoli že, Mirno Peč omenjajo kot prafaro (v katero je nekoč sodilo tudi Novo mesto) leta 1128, prvič pa se slovensko ime kraja pojavi leta 1866. Zanesljivo je tudi, da so tod že v pradavnini živeli ljudje in da so tu mimo vse do današnjih dni vodile pomembne poti od zahoda proti vzhodu, kar je kraje na tem gričevnatem delu Dolenjske dodobra zaznamovalo. Mirnopeški posebnež, znani čebelar in izjemen poznavalec zgodovine teh krajev, Brezarjev Lojz ali Lojze Kastelic, ponosno pove, da je na tem majhnem prostoru Slovenija v malem. In hkrati razvija svojo hipotezo, da sta bili ob glavni rimski cesti, ki je vodila po dolini Igmanice, še dve vzporednici, keltska in ilirska. Na to ga napeljujejo številni predmeti, ki so jih tukajšnji kmetje že odkopali in mu o tem tudi podrobno pripovedovali, denimo o številnih žarnih grobovih in starinah v njih, o loncih, polnih rimskih novcev, o bronastih zapestnicah, o dvaintridesetih gomilah ter o najzanimivejšem - iskanju zlatega teleta, ki naj bi bilo zakopano nekje med Turnom in Risanico. Toda iskanje in kopanje nikomur nista prinesla sreče, prej prekletstvo in hudo smrt. "Zemlja še vedno skriva ogromno starin, o tem sem prepričan. Toda ljudje se bojijo kopati, kajti kdor je kaj o tem vedel, je umrl v čudnih okoliščinah." Lojze gleda naprej in je prepričan, da bi lahko Mirna Peč s svojo zgodovino turistično pomembno tržila. Zavzema se za ureditev arheološke turistične poti, ki bi potekala tam, kjer so vidni ostanki kulture davne preteklosti, za katero večina Slovencev sploh ne ve. In si poleg tega, da piše knjigo o bogati mirnopeški zgodovini, prizadeva še za to, da bi končno že začeli sistematično zbirati podatke o tem, kaj je kdo že izkopal, kje starine so oziroma kam so izginile, kdo jih je odkupil (za dva poliča vina!). "Toda to bi morali storiti mimo spomeniškega varstva, ker njihovi ljudje preveč komplicirajo in vsako tako akcijo zavrejo."