Do prvega odkritja železnodobnih antik na Magdalenski gori je prišlo po naključju že pozimi leta 1870 na Joštarjevem Lazu pri Zgornji Slivnici, na severnem delu magdalenskogorske nekropole. Znanstveni svet je za najdbo izvedel dosti pozneje, saj tedaj še niso prišle na dan izkopanine na Vačah. Tako so na videz skromne, a vendar zgovorne najdbe z Joštajevega Lazu (bronaste zapesnice, steklene jagode) utonile v pozabo. Do pravega odkritja železnodobne Magdalenske gore je namreč prišlo šele v zimi 1881/82, potem ko je Dragotin Dežman poslal svojega sodelavca, preparatorja Ferdinanda Schulza, poizvedovat na zemljišče o neki nepojasnjeni najdbi bronastih zapestnic. Sled za najdbami je vodila na Zgornjo Slivnico, in sicer na ledino Terič. Schulzova izkopavanja, zlasti gomile na razpotju proti sv. Magdaleni, so bila uspešna in Dežman je takoj dojel pomen še neraziskanega najdišča. Dežmanov poseg v najdišče je logično nadaljevanje njegovih že pred leti začetih odkrivanj kranjskih prazgodovinskih starin, začenši s kolišči na Ljubljanskem barju in halštatskimi Vačami. Vendar se je neizmerni Dežmanov znanstveni duh že toliko utrudil, da se je postarani naravoslovec in arheolog za Magdalensko goro le navdušeno ogrel, potem pa del ni mogel več nadaljevati. Toda že ta kratkotrajni Dežmanov poseg je vreden vse pozornosti, saj so prišle na dan pomembne najdbe za kronologijo naše stare železne dobe.