Kelman danes podpisuje vrsto romanov in zbirk kratke proze, ob prihodu v Ljubljano pa je takoj vzel v roke prevod svojega šestega romana Kako pozno, pozno je bilo (predlani je izšel pri Cankarjevi založbi), za katerega je ob njegovem izidu leta 1994 prejel bookerjevo nagrado za leposlovje. Takrat se je iz tega razvil kar neke vrste škandal, kajti konzervativni del britanskega tiska je bil pretresen. Neki kritik je naštel, da se v nagrajeni knjigi okoli 4000-krat pojavi beseda »fuck«; drugi je primerjal svoje doživljanje romana z lastno pustolovščino na vlaku, ko se mu je v kupe vsilil glasgowski pijanec in ga žical, mu grozil in se končno poscal v lasten sedež. Celo neki škotski kritik je začel tarnati o »mračni dobi škotske književnosti«, ki bi se je morali »sramovati podobno, kot se sramujemo svojih morilcev, roparjev in pedofilov«. »Sovražnost, kakršne je bil po prejemu nagrade deležen roman, jasno nakazuje, da pogosto ni ničesar bolj političnega od leposlovja,« z živahnimi zamahi rok razlaga Kelman, avtor romanov, kratkih zgodb, gledaliških iger in esejev, ki ga zaradi pisanja v škotskem narečju, dodobra prepojenem s kletvicami, mnogi še zdaj ocenjujejo za kontroverznega.Menite, da so prevodi vaših del zaradi pogovornega jezika, ki ga uporabljate, v najboljšem primeru samo približki izvirnega besedila?