Kar precej verjetno je, da mi teta Jeni ni do potankosti opisala prigode o svoji poroki, toda v fotelju v njeni dnevni sobi se nisem prepričal le, da je čir sovražnik dialoga, pač pa tudi, da je brendi zaveznik domišljije, verjetno eden najzvestejših zaveznikov. Gotovo je, da je znal, potem ko se je njegova hči poročila, odvetnik družbe s skupinskim imenom Bratstvo - precej pragmatična oseba - v katerega so se, takšnega, kakršen je bil, prikradle številne hibe odvetniškega in poslovnega sveta, pomiriti svoj neizmerni bes in narediti konec vsem represivnim dejanjem zoper angleškega naftarja, še preden je ta postal njegov zet. Z veliko gobo je zbrisal vse črne madeže preteklosti: ugrabitev Eugenie iz častnega penziona Notre-Dame v Polieştiu, pettedenski pobeg ter protislovne in popolnoma neznosne novice o življenju zaljubljencev (dama, gospa soproga sodnika G., je videla, kako se popolnoma gola kopata v jezeru samostana Cernica, prav v času svete maše, neki višji žandarski častnik je trdil, da je večkrat zapored, na več cestah, zaman poskušal ustaviti rdeč dirkalni avto Duessenberg Straight z osmimi cilindri, s 4900 kubičnimi centimetri in z 265 konjskimi močmi, ki je z Neilom za volanom in Eugenio ob njem včasih vozil več kot 200 kilometrov na uro, fina gospa, lekarnarjeva vdova, drugače odvetnikova ljubica, je rekla, da je slišala, da je lord v igralnici v Konstanci zaigral lepo vsoto denarja,potem pa menda z Eugenio na hrbtu in s steklenico šampanjca v rokah prehodil obalo, kriče kot žrebec se je upravnik rafinerije pritoževal, da se je na njegovi pisalni mizi znašel zajeten kup računov, ki jih Otočan ni pravočasno poravnal, namesto odgovora na pismo, ki mu ga je poslal, pa je dobil razglednico z Dunaja, na kateri je bil srečni par pred palačo Prater, in na koncu se niti mati Theodosia, ravnateljica penziona Notre-Dame v Polieştiu, ni zadovoljila s takojšnjim dekletovim izpisom in je obiskala odvetnika, da bi od njega, kot od očeta, državljana in pravoslavca, brezpogojno zahtevala, da z vsemi sredstvi pretrga zvezo, zaradi katere so zbolele dijakinje). Kot tast lorda Emburyja, ne kot obrekovani oče, je odvetnik postal drug človek. Po hitri, temeljiti in dragi prenovi je dal mladima na voljo za nedeljsko rekreacijo in kratke počitnice svojo malo graščino v Văleni. Na Eugenijin račun je nakazal precejšno vsoto denarja, ki si jo je sposodil od različnih posojevalcev, za izpopolnitev garderobe glede na njen novi položaj. Zetu je podaril tekmovalnega konja, res da ne šampiona, ampak vojaškega, ki ga je njemu podarila stranka z debelo denarnico. Vse te geste darežljivosti, ki bi jih lahko razumeli kot izraz očetovske ljubezni in tudi kot prehod od mladostne vihravosti k odgovornosti za družino, niso naletele na odmev. Hiša v Văleni ni bila nikoli na poti mladoporočencev, konj je ostal v oskrbi oskrbnikov konjušnice na hipodromu, ne da bi ga novi lastnik sploh kdaj pogledal ali ga prijavil na konjske dirke, Eugenijin račun je z vso svojo poročno simboliko vred ostal nedotaknjen in je zbiral lepe obresti. Neil in Eugenia sta živela dalje, vsakič drugje, in s svojimi lastnostmi, s svojo distanco in ekscentričnostjo ves čas metala kost za glodanje v mestnih salonih. Nekega dne, ko je odvetnik že nekaj mesecev ležal v postelji (fina gospa, lekarnarjeva vdova, se je že pred časom usmerila na trgovca s parfumi, kolektivno družbo Bratstvo je že nekaj časa pravno zastopal drug nosilec toge itd. itd.), je prav tako iz govoric izvedel, da je postal dedek. Novica ga je takoj spravila iz postelje, kar je razbesnelo njegovega zdravnika, ki je izjavil, da v tistem trenutku v boju z jetiko metuljček in briljantina pomagata toliko kot zmrznjena čebula. Ko je poslal telegram na bukareški naslov angleškega naftarja, dobro vedoč, da ta na omejeni naslov pride le vsake kvatre enkrat, je bilo to zadnjič, ko je poskušal najti sledove svoje hčerke. Zvečer je z visoko vročino in nenavadnim kašljem znova legel v bolniško posteljo in mirneje kot ponavadi sprejemal tople obkladke, ki mu jih je dajala medicinska sestra. Čez tri tedne je bolnik prejel pismo, ne da bi bili na njem pošiljateljevi podatki, v katerem je bila fotografija spečega dojenčka, ki ga je v njegovi majceni posteljici obkrožalo osem mačk. Še preden si je ogledal dojenčkove poteze (pozneje je ob pomoči lupe to naredil stokrat), je odvetnika obšel občutek neznosnega dušenja zaradi navidezne živalske dlake, ki jo je občutil okoli sebe.