“Prosil sem Bernardko, naj naredi z rokami tako, kakor je naredila blažena Devica, ko je izrekla besede: «Brezmadežno spočetje sem». Bernardka se je hitro zbrala in rekla: «Tako je naredila.» Na njenem obrazu je hipoma zažarela taka lepota, da je ne bom nikoli pozabil. Najprej je roki razprostrla, ju dvignila do višine ramen, potem ju je zopet sklenila na prsih. Medtem, ko je pogledala proti nebu, je rekla: «To je trenutek, ko je preblažena Devica spregovorila besede: ,Brezmadežno spočetje sem...’» Že samo spomin na to je Bernardko v hipu spremenil v nebeško bitje. Bila je kakor poveličana, nekaj angelskega, nekaj nadnaravnega jo je prešinilo. Zdelo se je, kakor da gleda v neskončne daljave. Nekaj časa sem molčal, tako me je ganilo. Potem pa sem vzkliknil: «Dragi otrok, kako si ti srečen!» Skromno je sklonila glavo in odgovorila: «Oče, kako lepa je preblažena Devica! O, kako je lepa! Vse podobe, vse žene na svetu niso nič v primeri z njo!»” V. Fajdiga, Lurd, 147s.