V Bagdadu sem na svoje veliko razočaranje opazil, da nas je takih, ki bi radi rezali torto in streljali na balkonu, precej več, kot sem si sprva mislil. Na slavje je bilo povabljenih okoli 400 novinarjev z vsega sveta. Nastanili so nas v ogromnem državnem hotelu in že prvi večer priredili tiskovno konferenco. »Najbrž pride tudi ON, najbrž pride tudi ON!« se je zarotniško šušljalo v hotelskem preddverju in vsi polni pričakovanja smo se odpravili na sprejem. Gneča in živčnost v dvorani, ko se kar naenkrat odprejo z usnjem oblazinjena vrata. Zagledam visoko in samozavestno postavo v brezhibno zlikani uniformi, z nezmotljivimi brki in vojaško baretko na glavi. To je torej ON! S fotoaparatom v roki se poženem proti njemu in s komolci odrivam druge novinarje in fotografe, ki se mi znajdejo na poti. Res mi uspe, da se prebijem v prvo vrsto in že pritiskam na sprožilec. Tip me malo začudeno pogleda, a vseeno ne odreagira. Ozrem se okoli sebe in vidim, da sem pravzaprav edini, ki ga fotografira. Vsi drugi so obrnjeni k nekemu malemu možičku z debelimi očali. Ups … Prišel je le minister za informiranje Mohamed Said Al Sahaf s svojim telesnim stražarjem (ki sem ga jaz seveda takoj zamenjal za Sadama, saj mu je bil podoben, kot so mu podobni prav vsi brkati iraški vojaki). Očitno na svoje praznovanje niso povabili čisto pravega človeka …