Meta pripoveduje, da je bilo drobceno, še ne enomesečno bitje zavezano v polivinilni vrečki in odvrženo v smeti. Za preživetje se ima zahvaliti zgolj otrokom, ki so se igrali v bližini in jim je rahel poletni veter prinesel do ušes žalostno mijavkanje. Zaradi otroške radovednosti in vztrajnosti so po intenzivnem iskanju vendar našli še na pol živo bitje in ga odnesli Metinemu sinu. Najbolj jih je skrbelo, ali bo malo mače preživelo. Ker je otrokom, ki so se po najboljših močeh potrudili pomagati živemu bitju, težko obljubljati kar koli, ne da bi pri tem nehote ugibal ali jih razočaral, se je znašel in jim odvrnil, da bo za vse poskrbela mama. Meta je ena izmed tistih, ki tam okrog skrbijo za brezdomne muce, in ker otroci to vedo, je bilo zanje dovolj. Napoved njenega sina bi se sicer lahko končala precej drugače, a ker so kosmatinko našli pravočasno, je ob pravilni oskrbi na srečo kmalu okrevala in postala pravi mačji vražiček.