Včasih je v zavetišče hodila vsak vikend, tri leta zapored. Zdaj, ko se je odselila od staršev, ima mini azil kar doma in zato so obiski drugih brezdomnih muc in kužkov precej redkejši. »Sem pa dejavna v zavetišču Gmajnice, tudi v svetu zavetišča kot predstavnica zainteresirane javnosti. Žal lahko na prste ene roke preštejem etična zavetišča oziroma tista, ki si resnično zaslužijo ime zavetišče. To je posledica nedejavnosti oziroma pomanjkanja nadzora republiške veterinarske uprave.« Opozarja tudi, da čeprav se mučenje živali večinoma ne dogaja vsem na očeh, to ne pomeni, da ga ni. »Večinoma se skriva za zidovi klavnic, živinorejskih in piščančjih farm, laboratorijev, krznarskih farm in podobno. Trpljenje živali je veliko bolj razširjeno, kot je bilo kdaj koli prej!«