Če bi državni aparati resnično hoteli imeti učinkovitejše sisteme za elektronsko poslovanje in upravljanje, bi morali na stežaj odpreti vrata podjetniški in tržni pobudi. A to se ne bo nikoli zgodilo, ker bi uspešno delujoča e-država imela precej okleščeno birokracijo, ki bi tratila manj časa in potrebovala manjši proračun. Vse to pa je v nasprotju s temeljnim interesom vseh državnih uprav od stare Sumerije in Egipta do današnjih dni - nebrzdane rasti birokracije. Zato lahko kar pozabimo, da bi posamezniki kaj kmalu gojili hitre, jasne in pregledne e-odnose z državo in njenimi upravnimi labirinti. Pomislimo samo, kaj bi porekli naši vrli notarji, ki se preživljajo tudi z mukotrpnim pritiskanjem štampiljk, če bi že jutri skoraj vsak slovenski državljan res lahko overovil sam sebe. Z brezžičnim dlančnikom, pametnim mobilnim telefonom ali omreženim pecejem bi lahko v nekaj sekundah po medomrežju poslal svoj digitalni podpis in dokazal svojo identiteto oziroma razpoznavnost ... Malce utrujeno zato prosim državo: dovolite našim spletnim brskalnikom popoln dostop vsaj do tistega morja obrazcev, uradnih listin in seznamov uradnikov, ki jih ni treba varovati z vesoljsko računalniško tehniko in ki si jih lahko kadar koli sami natisnemo. Brez večje škode se lahko državljani - tako kot doslej - še nekaj let podpisujemo s kulijem. E-država se namreč ne začne pri e-zakonih, temveč pri povsem običajnih obrazcih na zaslonu.