Na svoj ceh sem bil izredno ponosen v devetdesetih letih. Takrat so slovenski direktorji vključno z delavci nosili najpomembnejše breme tranzicije. Bili so meseci, ko je bila muka skupaj spraviti denar za plače, ko si kot direktor polovico meseca nabiral denar za plače, polovico pa terjal dolžnike, da si lahko plačal davke, z razvojem in trženjem pa smo se ukvarjali malodane v prostem času. To so bili viteški časi slovenskih menedžerjev. Takrat sem bil ponosen, da sem pripadnik menedžerskega ceha. Po letu 2000 pa je se v naših vrstah pojavilo nekaj slabih zgledov, naprej z vzhajajočo finančno industrijo, kasneje pa z nekaj neokusnimi menedžerskimi odkupi. To je našemu cehu resno načelo ugled in mislim, da skoraj potrebujemo katarzo ali vsaj popravni izpit.