»Deževalo je, dež je bil hladen in osvežujoč. V hišo je prav na gosto kapljalo zaradi lukenj v strehi, po stenah so se poznale vodne srage. Nisem se mogla spomniti načina, da bi vdiranje vode ustavila ali pa vodo vsaj zbirala v lonce – zdelo se je, da prihaja od povsod. Zlivala se je celo s terase skozi vhodna vrata, kot da bi bila terasa nagnjena proti hiši. Sosed je imel enak problem kot jaz in skupaj sva najela človeka, ki naj bi znal rešiti težavo. On pa je snel streho s hiše in jo odnesel s seboj, da jo bo popravil. S sosedom sva bila prav vesela, ker se je problem tako začel razpletati. V sanjah se je to zdela dobra rešitev. Čutila sem olajšanje in skoraj hvaležnost, da mi je to breme padlo z ramen. Povedati moram, da je v resnici naša streha zamakala in sinova soba je zato postala grda, škoda, ki jo je naredila voda, je bila velika. S streho smo se ubadali in jo popravljali šest mesecev, vendar težava še vedno ni do konca rešena, požrla pa mi je že do zdaj veliko živcev…