Ko je mama maja 2004 zbolela za rakom, je Sara ostala doma. Mama je potrebovala nenehno pomoč, oče pa zaradi dela in lastnih težav z zdravjem ni mogel biti stalno ob njej. Tako je vse breme padlo na ramena dvajsetletne Sare. Preden se ji je življenje obrnilo na glavo, je študirala ekonomijo, bila aktivna športnica in je svoj prosti čas preživljala v družbi številnih prijateljev in fanta. "Nikoli nisem bila po cele dneve doma, nisem ustvarjena za to," pravi Sara. "Mama je zbolela nenadoma. Vedno je bila zdrava in dobre volje, in ko je svojega zdravnika takrat prosila za napotnico, ji je ta sprva sploh ni hotel dati. Od diagnoze do njene smrti je minilo šest mesecev, v katerih sem se zaradi stiske, pa tudi dolgčasa, zelo zredila. A tudi če bi mi mama rekla, da ne potrebuje toliko moje pomoči, je ne bi poslušala; nikoli je ne bi pustila same. Tudi na koncu, ko so se že vsi strinjali, da bi bilo morda bolje, da bi šla v bolnišnico, sem se uprla: želela sem si, da bi bila do konca doma."