Zdaj ga pogledam naravnost v oči. Dovolj mi je. Tip je najbrž pijan ali pa nor ali pa peder ali pa vse troje. "Brigajte se zase," rečem ostro, zategnem ustnice in zožim oči. Točno tako, kot si predstavljam, da izgleda zelo jezen obraz. Kar bo pa bo, če me bo na gobec, me bo pa na gobec. Možakar sploh ne reagira, samo srepo se zazre vame, s kazalcem desne roke pa si povsem mirno in počasi pogladi svoje tanke brčice, najprej desno stran in potem še levo. To naredi elegantno, v dveh potezah… In me gleda… Ne vem… Najbrž me ne bo na gobec. Če bi hotel, bi me že. Tik pred streapteasom lastnik z belimi nogavičkami ne bo dovolil pretepa. S kotičkom očesa pogledam proti lastniku, ki sedi za mizo. Če je umiril četverico, bo tudi tegale dolgina z Mastroianijevimi brčicami, pomislim. In res, lastnik gleda v najino smer. Hvala bogu, še je red na svetu. Nisem ravno pretepač, pravzaprav nikogar v življenju še nisem udaril, tudi dobil jih še nisem. V resnici sem strahopetec in zapletel sem se v nepotreben dialog, mogoče celo v konflikt. Z neznancem se gledava. Napetost raste. Razmišljam, kako me bo udaril, z glavo, to sem videl v filmih, z roko me ne bo, preblizu sva si, lahko me s kolenom brcne v jajca. Lahko mi zbije zob. Zanimivo, pomislim, sploh ne razmišljam, da bi se branil, razmišljam samo o tem, kako jih bom dobil… Brkič ne umakne pogleda… Vendar… Čez čas se nasmehne.