Bolj kot se bližamo sodobnemu času, bolj je količina inovacije, ki so si jo privoščili LucasArts, in lahko opaznih prelomnic plahnela. Za to v veliki meri niso bili odgovorni sami, marveč industrija, ki je rasla s svetlobno hitrostjo, reciklirala stare zamisli in sama odkrivala nove. Še tako nadarjeno in izvirno moštvo se je moralo podrediti podjetniškemu pristopu in sprejeti dejstvo, da bodo koraki naprej številčnejši, vendar manjši. Pustolovska in simulacijska pot iz tako imenovanega zlatega obdobja hiše sta se prepletli z marsikako drugo, ki jo je sprejela uprava rastočega založnika z vedno več zaposlenimi. A tudi v kopiranju oziroma prevzemanju zamisli drugih so bili LucasArtje skoraj vedno samosvoji: koncepte so bogatili bodisi z zamislimi, bodisi z dobrim starim občutkom za dizajn in zabavnost. Zasnovo 3D streljanke so recimo popeljali naprej z Dark Forces, ki je Doomovemu konceptu dodala prosto okrogbuljenje, skakanje in počepanje ter kinematično podajanje dodelane zgodbe, in Outlaws, risankasto streljanko na Divjem zahodu. SimCity 2000 je doživel poklon v obliki Afterlifa, graditeljsko-nadzorne posmrtne strategije, v kateri je igralec prevzel dotlej nevideno vlogo postavljalca nebes ali pekla. Tomb Raider je dobil konkurenco v Larinem duhovnem ateju, Indiana Jonesu, v Indy and the Infernal Machine, odličnem špilu, ujetem v staro tehnologijo. Izvirni motor iz Age of Empires so predelali za vojnozvezdne potrebe in ustvarili Galactic Battlegrounds, uživantski klon AOE. 3D pretepači so s princeso Lejo brcali v jajca moške nasprotnike v tekkenski 3D pretepalki Masters of Teras Kasi. Vesoljska streljanka je mutirala v arkade (Shadows of the Empire) in dirkačine (Racer). Nazadnje se je Lucasov e-imperij tako razširil, da je začel za avtorje najemati zunanje skupine, ki so nadalje prispevale k podobi vrhunskega razvijalca. Lep primer je Raven, ki je z združevanjem elementov streljanke in ploščade v Jedi Outcastu zvrsti postavil nove standarde.