Ta čas je v središču pozornosti svetovne javnosti delovni dan najslovitejšega zapornika na Zemlji, izpričanega mirovnika Slobodana Miloševića. Skope vesti, ki preplezajo visoke zidove beograjskega osrednjega zapora, povedo, da je tovariš Slobo zelo dobro, kar tudi vsem nam od srca želi. To težko preverljivo vest na neki način potrjuje Slobodanov odvetnik Toma Fila, ki se zelo rad pogovarja z novinarji. Pravi, da je psihofizično stanje gospoda bivšega predsednika zelo dobro in da gospod bivši predsednik jemlje pomirjevala, kar je povsem razumljivo za položaj, v katerem se je znašel ne po lastni volji ali krivdi. Ni pa povedal, ali tudi drugi zaporniki po srbskih zaporih dobivajo sedative, kar bi bilo normalno glede na položaj, v katerem so se znašli. Vsekakor je razveseljivo, da je zadovoljen z zaporniško hrano in da je prepovedal soprogi Miri nositi mu sarme, tiste, ki mu jih je pošiljala v Dayton, da je lažje prestal dolga mučna pogajanja in so odigrale pomembno vlogo v oblikovanju miru na Balkanu. Ni sicer še jasno, ali je v zaporu tudi on pojedel čufto, tako kot neki drugi slavni zapornik iz novejše zgodovine jugoslovanskih narodov in narodnosti na drugem koncu nekdanje države, in ali je polizal sladoled, ki so mu ga prinesli zasliševalci, je pa vsekakor navdušenje nad zaporniško kuhinjo dokaz, da je v svoji petnajstletni vladavini ustvaril tako življenjsko raven v zaporih, da bi marsikateri srbski upokojenec z veseljem zamenjal z njim. Milošević tudi veliko bere. Menda se je lotil zajetnega Tolstojevega romana Vojna in mir. S posebno pozornostjo prebira strani, ki pišejo o miru. Saj ne, da ne bi tega romana bral že kot srednješolec, a je ravno ta poglavja, o miru namreč, nekako preslišal, ker je zaradi ošpic manjkal v šoli, kar se je potem zelo poznalo v njegovi politiki v devetdesetih letih na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Strašno pa se je razveselil novice, da je ta roman ena najljubših knjig tudi ljubljanskega metropolita in nadškofa gospoda Rodeta, in načrtuje, da bi z njim v pismih začel literarno-teoretično razpravo o romanu. Naslednja knjiga bo Zločin in kazen. Zaželel si jo je v ruskem originalu, zato je pisal sinu Marku, ki je že nekaj mesecev na službeni poti v Rusiji, naj mu jo prinese, ko ga bodo pripeljali v Beograd v spremstvu Interpola. V univerzitetni knjižnici, kjer ima dobre zveze prek žene dr. prof. Mire, si je rezerviral Dantejevo Božansko komedijo s posebnim poudarkom na Peklu. Ni pa izgubil stika z realnostjo. Očitno se zaveda možnosti, da bo za vse dobro, kar je naredil, nagrajen z dosmrtnim zastonj bivanjem v kakšnem srbskem ali haaškem zaporu, in je naročil Cervantesovega Don Kihota. Tudi tega v izvirniku. Ne zgolj zaradi podobnosti z njegovim življenjem, ki je bilo polno bojev z mlini na veter, po katerem so ostajala množična grobišča, ampak zato, ker je menda dolg 2000 strani. To bi moralo zadoščati, še posebno če ga bo bral v španščini, ki je ne obvlada.