V osnovnošolskih berilih smo mnogi še brali pripovedko o tem, kako je bob dobil zaplato na trebuhu. Bob, nekdaj zelo priljubljena, danes pa žal prezrta stročnica, sodi v družbo najstarejših gojenih rastlin. Jedli so ga že stari Egipčani in ga uporabljali kot kultno rastlino, v Homerjevih časih so Grki bogovom žrtvovali bobove pogače, Rimljani so ga jedli ob pogrebih, da bi z njim odgnali zle sile, vilam na čast so bobove pojedine prirejali Kelti, na bobovih steblih pa so jahale škotske čarovnice. Tudi v Evropi je bil bob nekdaj zelo priljubljen. Bil je celo tako pomemben, da je v srednjem veku smrt doletela vsakogar, ki ga je kradel s polj. Med ljudstvom so ga kasneje izrinili fižol, koruza in krompir. Danes ga gojijo le še malokje po svetu, pri nas ga je celo tako zelo malo, da statistika o njem sploh ne govori. Največ ga posejejo na Kitajskem, v Etiopiji in Maroku. V Evropi največ vrtnega boba pridelajo v Italiji, Španiji, Franciji in na Portugalskem, od leta 1990 pa se površine, posejane z bobom, povečujejo tudi na Nizozemskem.