Zajčeve pesmi so tudi izjemno zvočne. Zato jih je treba brati naglas, ali poslušati, kako jih izgovarja avtor sam ali pa jih poje Janez Škof. To omogoča zgoščenka s posnetki obeh, ki je sestavni del knjige. Šteger ugotavlja, kar sem v žirovski šoli sam doživel: poezijo kot urok. »To se mi je potrdilo na vrstah nastopov, katerim sem imel priložnost prisostvovati. Sam ali v neponovljivem duetu z igralcem Janezom Škofom in njegovo frajtonarico je Zajc uročil poslušalce že s prvimi verzi, izgovorjenimi v jeziku, katerega poslušalci v Salzburgu, Berlinu, Parizu ali Stockholmu niso govorili. Zajc je v zvočnosti nekaterih pesmi in v njihovi interpretaciji prišel do robov zaumnosti jezika …« Tako je po svoje potrdil tudi trditev, ki jo je veliki T. S. Eliot zapisal o božanskem Danteju: da lahko izvirna poezija komunicira s publiko, še preden je razumljena (»Genuine poetry can communicate before it is understood.«) Berimo in poslušajmo torej papeža Zajca in njegovega Škofa.