Nekatere pravljice so razvpite in klasične in stokrat predelane, od psihoanalitskih interpretacij do posodobljenih izdaj. Nekatere pravljice poznamo že od nekdaj, pa niti sami ne vemo točno, od kje in od kdaj, slišali smo jih nekje tako globoko v otroštvu, da so nam v spominu ostali samo kot fragmenti, odlomki nekega davno minulega časa, spomin nanje pa je preblisk tistih trenutkov med spanjem in budnostjo, ko so bile zašepetane. Zdaj pa se prebudijo čisto iz zadnjega kotička spomina, ko slišiš, kako jih zdaj tvojim otrokom šepetajo babice, in oni spet sestavljajo te krhke odlomke v celoto, tik preden se bodo spet razblinili. Zato pa zavrisnejo, ko jih zagledajo na policah knjigarne, in ti potihoma zavrisneš z njimi: »Kaj ni to tista ...« Na primer Lonček, kuhaj iz zbirke Knjižnica Čebelica. Kvadratna, z nazornimi ilustracijami, tiskanimi črkami in od črke do črke zapisano češko ljudsko, tako kot mora biti. Brez posodabljanja, z vsemi tistimi besedami, za katere se včasih zdi, da so že davno pobegnile iz besednjaka: suhljad, snopek, izba in mlečna kaša, ki je je bilo na koncu toliko, da so se morali kmetje, ki so se vračali z njiv in travnikov, pregristi skozi sladko kašo na drugo stran. Vse je narisano tako, kot si si od nekdaj predstavljal: lesena cimprača z razpadajočo slamnato streho, rdeče-belo karirast prt na mizi v izbi, kmetje s kosami in z vilami. Slikanica kar kliče po tem, da se jo bere naglas – bere otrokom, da se jim useda v podzavest, kjer nato gnezdi v fragmentih s svojo skrito moralo o nagrajeni dobrosrčnosti nadaljnja desetletja, da bo lahko nekoč pronicala na plan ob dolgih jesenskih večerih. •