Ugotovili so, da sem sicer dislektik, ampak da imam vse ostalo v redu. Se pravi, desno hemisfero, ki uravnava, preberite si na internetu, »genialne in nenavadne rešitve, umetnost, prostorsko sliko, glasbo, neverjeten spomin, nenavadno izbiro partnerjev«, imam menda blazno razvito. Postal sem neverjetno ponosen, da sem dislektik. In res, pri meni je vprašanje mikrosekunde za idejo. Blazen spomin imam. Če bi vprašali Igorja Samoborja, da sem znal – čeprav sem imel v Karamazovih minorno vlogo – vse monologe kolegov, se pravi, za uro materiala, na pamet. Enkrat me je pri Proustu, preden je šel na oder, celo vprašal: »Kako že začnem monolog?« In jaz: »Dobil sem pismo od Morela ...« Vem za vse pavze, vzdihe ... Vse si zapomnim. Razmišljal sem, da že kot otrok nikoli nisem bral naglas. To pa zato, ker se pogosto motim. Pač pa sem se naučil igrati klavir s šestimi prsti (pokaže) ...