Te izkušnje ne pozabim nikoli. Še preden sem prebral tri strani, se je Thomas Mann začel sesipati. Nichols ni rekel niti besede, da veste. A ko sem zgodbo bral naglas in nekemu kritičnemu ušesu, se je naenkrat razkril ves škripajoči mehanizem, na katerega se opira ta izdelek. Mislil sem, da držim v rokah kos čistega zlata, pa sem naenkrat strmel v kepo papirmašeja. Ko sem prišel do polovice knjige, sem jo vrgel po tleh. Pozneje sem na hitro preletel Čarobno goro in Buddenbrookove (Buddenbrooks), ki sem ju imel za veličastni deli, pa se ni zgodilo nič drugega, kakor da sta se mi zdeli enako nepristni.