Menda vsako svojo knjigo, preden jo dokončno oblikujete, preberete na glas. Tudi vi, tako kot vaš junak, uživate v branju na glas? Vedno sem užival v tem, bral sem mojemu sinu, prijateljem, ljubeznim ... In enako uživam, če mi kdo bere na glas. Najprej napišem prvo verzijo romana ... Nato celo stvar diktiram ... da dobim to izkušnjo branja na glas. To se mi zdi izredno pomembno. Kako zvenijo besede, stavki, kot celota ... V Bralcu je branje na glas metafora za ljubezenski odnos, tudi erotična predigra med Hanno in Michaelom. “Branje, ljubljenje, tuširanje, ležanje drug ob drugem ...” Mislim, da je to nekaj res intimnega, posebne vrste izkušnja. Vi ne? Seveda, vendar se zdi, da smo na te užitke že pozabili. Vi ste to očitno ohranili še iz otroštva? Ja, moja sestra mi je veliko brala na glas, moja teta in stara mama sta mi brali zgodbe ... In to je bilo pač nekaj, v čemer sem zelo užival. In, veste, še vedno neizmerno uživam v tem. Ste kdaj brali prvo berilo v cerkvi? (nasmešek) Sem. Kot ministrant? Tudi. Sem iz zelo religiozne protestantske družine, moj oče je predaval na teološki fakulteti, stric je bil duhovnik. Tudi branje prvega berila je posebna izkušnja ... (nasmešek) Branje na glas poleg erotične dimenzije vključuje tudi odnos podrejenosti, izkoriščanja. Michael je podrejen Hanni, tako po letih, kot po izkušnjah. Prav tako Hanna v kacetu izbere šibkejše taboriščnice, da ji berejo na glas, in izkorišča njihovo znanje, nemoč ... Tudi v ljubezenskih odnosih gre dajanje, jemanje, zlorabljanje, izrabljanje ... To so kompleksne stvari. Nekaj, kar bi lahko rekli na splošno, je, da je branje nekaj intimnega med dvema človekoma. Lahko je erotično seksualno, a če bereš svoji bolni in stari materi, ima to seveda nek drug pomen ... V vsakem primeru je posebne vrste intimnost, ki dovoljuje tudi erotično intimnost, ni pa nujno. Če pomislimo na podobe Hanne, v svetlozeleni kombineži, kako si oblači nogavice, kako se vozi na kolesu s frfotajočim krilom, kako stoji v očetovi sobi ... Nostalgične podobe, ki dišijo že skoraj proustovsko ... Hanna je prišla v mojo glavo kot podoba in kot značaj. Razmišljal sem o zapletu, o zgodbi, o ženski, ki ima obraz in telo. Kot sem začel pisati, je bila vsa zgodba