V pesmi Jelen pravite: /Omamlja me njegov vonj, vonj po zemlji, mahu, prhnini in strahu. /Vonj po nagonu/. Primarni nagoni, poosebljeni v živalih – Jelen, Volk, Levinja ...? Spomnim se, da sem takrat, ko sem pisala te pesmi, veliko razmišljala tudi o tem, da nekatere ljudi spremlja nekašna totemska žival. Ljudi sem doživljala, kot da nosijo v sebi duh določene živali, kot da pripadajo določenim plemenom, plemenu jelenov, volkov, lisic ... In morda ni naključje, da je junak v Jalnovih Bobrih prav Ostrorogi Jelen; morda, kdo ve, je bilo pred nekaj tisočimi leti na tem področju res živelo pleme jelenov in da to nekje ostaja v nas. (nasmešek) Kaj je potem vaša levinja s »strnjenimi sledovi krvi okrog gobca«; z »rumenim pojemajočim pogledom«? Življenjska sila, libido, ki se izčrpuje? Življenjska sila, ki umira. To ni človek, je samo občutek, ki gre za tabo in ni ne pasji in ne mačji. Zato sem si izbrala podobo levinje, matere. Je poezija, ki jo moramo brati sami zase, neslišno, meditativno, in je tudi poezija, ki nabolj zazveni, če jo bereš na glas. Kot je za svojo poezijo rekla Sylvia Plath, se zdi, da so tudi vaše pesmi napisane za branje »na glas«? Gotovo je nekaj na tem. Opazila sem, da kadar berem svojo poezijo na glas, ljudje zelo pozorno prisluhnejo, kar pri branju poezije ni ravno običajno (nasmešek) ... Na literarnem večeru na naši šoli so mi moje kolegice rekle, da bi bilo čudovito, če bi te pesmi lahko poslušale na kaseti ali CD-ju ... A pri nas za te stvari še ni pravega posluha. V Londonu, recimo, je to nekaj povsem običajnega, pesniške zbirke že izidejo s priloženim ploščkom. To lahko pri določeni poeziji zelo dobro deluje, govorjena beseda nosi drugo dimenzijo, glas, ritem. Ko sem poslušala Sylvio Plath na kaseti, je bilo to čudovito, intimno doživetje. Njen glas, način, kako jih bere ..., to je preprosto treba slišati. Nimate težav z branjem vaših najbolj erotičnih intimnih pesmi, kot Jelen, Volk, Moški ... pred širšim občinstvom? Seveda imam. (nasmešek) Načeloma jih ne berem, razen, če sem v posebni, bolj intimni družbi, kjer se počutim varno. Ne glede na to, da nekateri pravijo, da so te pesmi zelo neposredne, celo brutalno erotične, je to strahovito nežna poezija, ki odkriva najintimnejše strahove, ranljivost. Vas moti, ker so vašo poezijo z enim zamahom uvrstili v erotično poezijo? Sploh ne, prej me zabava. Ravno zadnjič sva se z Majo Vidmar pogovarjali o tem, kako ljudje vsakič, ko se na literarnem prizorišču pojavi novo ime, dobijo