Popotniki na vlaku pripadajo mladi generaciji, ki je zrasla z internetom, s filmi; zdi se, da so tudi stiki med njimi hitro izgorljivi, srečanje na vlaku in potem gredo vsak v svojo smer, tudi ljubezni med njimi se zdijo nekako mimobežne ... Morda res. A nakazane so tudi globlje vezi. Mislim, da to hrepenenje po edini pravi ljubezni ne bo nikoli izginilo, se pa manifestira drugače. Modus izražanja je gotovo drugačen, a določene vrednote ostajajo iste. Potreba po odnosih, po prijateljstvu, po samouresničenju. To ostaja. Kaj pravzaprav iščejo vaši junaki? Hm, če bi rekla, da iščejo sami sebe, bi to zvenelo klišejsko, pa vendar ... Iščejo izkušnjo svobode, eni iščejo vznemirjenje, avanture, drugi se preizkušajo v procesu samospoznavanja ... iščejo tisto, kar išče vsak backpacker, ko se odpravi v neznano ... In vi? Če je neko mesto lepo in polno zgodovinskih spomenikov, to zame ni dovolj. Duh mesta ustvarjajo ljudje: tisti, ki v njem živijo, in seveda tudi tisti, ki se v to mesto vedno radi vračajo ... Kar nekaj vaših junakov s Parizom nima najlepše izkušnje. To je morda pogojeno z osebno izkušnjo. Pariz in jaz se nisva preveč dobro ujela. Zato pa mi je zelo blizu Berlin, kar se najbrž v romanu tudi čuti ... (smeh) Zakaj? Zaradi duha. Berlin je dejansko ohranil veliko dekadence dvajsetih let. Ko bereš Berlin Alexander Platz ali Farewell to Berlin, po katerem je bil posnet kabaret ... Ta unikatnost, ki dela Berlin Berlin, je ostala, medtem, ko se mi zdi, da je Pariz izgubil velik del svojega duha. Ja, Berlin je definitvno moje mesto, pa Antwerpen ... vsa ta multikulturnost, občutek svobode ... Kaj pogrešate na naši sceni? Več strpnosti do drugačnih. Slovenci smo preveč togi za moj okus, imamo potrebo po nadziranju manjšin. Želim si, da ne bi o toleranci samo govorili, ampak bi jo raje uresničevali v praksi. Radi berete svojo prozo naglas? Zelo rada. Nasploh rada berem na glas.