Ker je branje ena od osrednjih faz obravnave umetnostnega besedila, tudi izvedba le-tega ne sme biti prepuščena naključju. Glede na dolžino besedila, zahtevnost besedišča in literarno zvrst učitelj premisli, ali bo besedilo na glas prebral sam ali ga bodo brali učenci. Če učitelj obvlada interpretativno branje umetnostnega besedila, postane to živo in učenci ga laže spremljajo, čeprav ne razumejo vsega. Če je mogoče, predvajajmo zvočni posnetek obravnavanega besedila (npr. zgodbe in pravljice, ki obstajajo v knjižni izdaji in na kaseti, izbrana besedila, posneta za potrebe lektoratov in tečajev, péte ljudske pesmi …), saj so ta besedila posneta profesionalno, opremljena z različnimi zvočnimi in glasbenimi učinki, lahko jih večkrat ponavljamo; učitelj ima tako več časa za opazovanje učencev, njihovih odzivov in težav pri razumevanju. Za učence so za branje primernejša prozna besedila, treba pa je predvideti, ali jih bodo brali na glas, tiho vsak zase ali skupaj v zboru. Če berejo na glas, vsak učenec prebere delček besedila, učitelj ob koncu popravi večje napake v izgovarjavi, naglasu, pomenskih poudarkih in jih opogumlja. Tiho branje jim omogoča svoj tempo branja, vsak bralec naredi premor drugod, se vrača nazaj, določene dele prebere hitreje, druge počasneje takšen način branja je smiseln zlasti, če morajo med branjem individualno reševati različne naloge. Skupinsko branje v zboru je primerno za branje pesmi ali krajšega odlomka, ki ga je prej že prebral učitelj bolj sramežljivi se laže vključijo, res pa je, da pri tem ni lastne interpretacije. Učitelj naj pri učencih razvija takó sposobnost natančnega, podrobnega branja, kadar gre za krajša in preprostejša besedila, kot tudi globalnega branja, pri katerem gre za splošno razumevanje in ne za ustavljanje ob vsaki neznani besedi, kot to pogosto počnejo učenci s slabšim jezikovnim znanjem in zato izgubijo veselje do branja daljših besedil.