Terezija Fortuna oz. Rezka, kot ji pravijo že od nekdaj, še vedno bere brez očal, tudi noge ji dobro služijo. Nasploh sta z zdravjem prijatelja že vse življenje; vse od leta 1906, ko je prijokala na svet v Gorenji vasi v Logatcu. Na otroštvo in mladost ima lepe spomine, bridkost je v družino s tremi otroki prinesel le očetov odhod v Ameriko, od koder se ni več vrnil. Zato pa je bilo toliko bolj veselo ob večerih, ko je mati po skupni molitvi rožnega venca vzela v roke koledar Mohorjeve družbe in jim brala zanimive zgodbe. Za Rezko so bili to sveti trenutki, saj je bilo branje njena strast od otroških let dalje. Brala je vse od kraja, tudi ponoči in še po tem, ko se je priženila na veliko kmetijo, kjer dela ni primanjkovalo in za katerega je tudi sama rade volje poprijela. Se je pa kdaj pripetilo, da jo je v domišljijski svet tako potegnilo, da je bilo kosilo skuhano z manjšo zamudo. Posebej ljuba ji je bila Miklova Zala, ki jo je znala skoraj na pamet. S posebnim žarom v očeh pripoveduje tudi o delu v gozdu za Gozdno drevesnico, saj ji bila narava vedno blizu.