Lirska govorica je prežeta z njegovim življenjem, doživljanjem in izkušnjami, z vsem, kar je bil, in vsem tistim, kar bi še mogel biti. Zanj je značlna enovitost, ki je pesniška celota, saj je ostal zvest haikujskemu pesnjenju. Pisal je tudi pesmi za otroke, v njih se je opredeljeval za naravo. Pesniška narava ni le celovitost dejstvenosti, ki bi nam bila na razpolago v naravoslovnih ozirih, temveč se opredeljuje kot druga ali celo kot tretja narava. Čistost pesniškega verza v haikujih Slavka Kvasa pove, da je mogoče najti odsev in odmev narave v sebi, ko je zunanji svet le še zunanji svet in nič več: ko pa se ta svet ponotranji, ko se spet prečisti v katarzah in se vzdramljen znova preobrazi, nastane kot utrinek haiku. Zato se za slehernim haikujem skriva zaumje, za slehernim branjem haikujev se skriva tretja narava, kajti druga narava je pesnik sam. Živahnost Kvasove pesmi pove, da je vedel, kaj je avra - barva teh svetov, ki so v njegovi ustvarjalni domišljiji spregovorili svetlobno in svetlo. V tej optiki haiku zaživi pred bravcem po pesnikovi osebnosti, ki odgovarja idiliki klasičnega japonskega haikuja z mnogimi japonskimi haikuisti preteklosti. Kdor je že kdaj pisal haikuje, pozna to lirično občutje, ko se zgubijo besede samo zato, da privro na ustnice iz srca neke druge besede, a tudi te besede niso dovolj, zato jih je treba ujeti v življenjski utrip in ritem pesniške samoizpovedi.