Pri tem se moramo zavedati, da se je ta strah razširil skoraj edino znotraj krščanske vere: čeprav tudi druge vere verjamejo v konec sveta, niso poznale tako natančnih prerokb in tako ultimativnih datumov. V letih, ki nas zanimajo, je edinole Evropo zajela panika: ob koncu cesarstva Karla Velikega se je Evropa skoraj predala kaosu. Bila je razdeljena na fevdalne kraljevine, ki so bile vedno sprte. V Evropo so vdirali Vandali, Goti, Huni, Normani, Arabci... Povsod je bilo najti opuščena in neobdelana polja, smrt in obup, pa neizbežno spremstvo revščine, bolezni in lakote. Tisti, ki bi morali obdelovati zemljo, so se borili in branili privilegije svojih gospodov, slednji so se med seboj borili za večje bogastvo in moč. Tolikšnega obupa v teh mračnih časih ni bilo mogoče razložiti drugače kot neke vrsto "generalko" za tisto, kar se je še moralo zgoditi: bližajoči se konec sveta. Da bi bila nesreča popolna, bi se moralo zgoditi le še tisto, kar opisuje Apokalipsa (6, 13): "Sonce je potemnelo kot raševinasta vreča, mesec je pordel kot kri; zvezde z neba so popadale na zemljo kot na tla popadajo smokve, ko se drevo zatrese v silnem vetru." Tudi svet je bil že skoraj zrel, tako kot sadeži na figovcu, kajti Gospod je nanj poslal strašno kazen. In če je bilo tako, ljudem ni preostalo drugega, kot da molijo in prosijo odpuščanja.