Najverjetnejša odsotnost krščanske demokracije pri podpisovanju koalicijskega sprazuma za lokalne (in državnozborske) volitve bo zato znamenje drugega velikega poraza Janeza Janše, odkar ta ni več obrambni minister, Socialdemokratska stranka pa ne več članica vladne koalicije. Janez Janša je program svojega opozicijskega nastopanja spisal in obelodanil, ko je bil še minister. Konec februarja, v tednu, ko so poslanci vladajoče koalicije namesto predlaganega obrambnega tolarja izglasovali »obrambni stotin« in dva tedna pred napovedano združitvijo demokratov, zelenih, socialistov ter liberalnih demokratov v Liberalno demokracijo Slovenije, je zapisal: »Združitev strank SZDL bo dokončno polarizirala slovenski politični prostor. Težko je pričakovati, da bo nova SZDL v političnem konfliktu z Združeno listo, saj so v prvi sinovi in v drugi večinoma očetje, tako krvni kot politični. Nastal bo enoten blok bivših DPO,« ki bo »monolitna glasovalna naprava, ki bo branila privilegije neokomunističnega vladajočega sloja…«. Zato, »tako kot leta 1989, ko je nastal DEMOS, tudi danes vsem demokratičnim silam v Sloveniji, ne glede na politično programsko orientacijo, ne preostane nič drugega, kot da se povežejo v politično koalicijo demokratičnih strank, se združeno uprejo korupciji, pravnemu neredu, političnemu nasilju in restavraciji neokomunizma ter po zmagi na predčasnih volitvah dokončajo leta 1990 začete politične in ekonomske reforme«. Predčasne volitve so bile nato celo pomlad prva zahteva desnih opozicijskih strank. Zahteva je vsebovala malo hibo: da bi bile predčasne volitve mogoče, je bilo potrebno povzročiti vladno krizo. Najenostavnejši in najhitrejši način za sprožitev vladne krize - kajti časa ni bilo na pretek, le do lokalnih volitev - bi bil odhod krščanske demokracije iz vlade. Zlasti po razrešitvi Janeza Janše so se pritiski na SKD okrepili, vendar je stranka pritiske vzdržala. Iz spopada je izšla »bogatejša« za eno, ljudsko krilo ter za sklep konference, ki je od najmočnejše vladne stranke terjal oblikovanje dvostrankarske vlade krščanske in liberalne demokracije. Šele nekje sredi poletja, ko je postalo jasno, da predčasnih volitev ob edinem realnem terminu (to je: hkrati z lokalnimi volitvami) ne bo mogoče izsiliti, so zahteve po predčasnih volitvah potihnile. To je bil prvi tihi poraz Janeza Janše.