O spominih nekdanjega direktorja Narodne in univerzitetne knjižnice Jara Dolarja moramo reči, da jim manjka takšne tehtnosti. Vse preveč so osebni, zasebni, drobnjakarski, površni. Bralec se prebije skoznje, ne da bi ga zares pritegnili in ne da bi mu ostal jasnejši vtis o času, osebnosti in dogodkih. To je prav presenetljivo, zakaj avtor se je v svojem življenju vendarle znašel v situacijah, ki so bile že same po sebi zelo dramatične in slikovite. Tu ne mislim samo na vse težke in mučne epoizode, značilne za vojno in povojni čas, temveč tudi na čisto konkretne avtorjeve osebne doživljaje. V knjigi naletimo spet in spet na trenutke, ob katerih se sprašujemo, kako da Dolar tu ni imel povedati nič drugega kakor to, kar je povedal. To velja na primer za okoliščine ob zlomu stare Jugoslavije in ravno tako za drugi zlom leta 1945 ali pa za avtorjev sprejem v partijo in za druge odločilne dogodke. Potem ko mirno opiše prejšnje dogodke, navede vse mogoče manj pomembne podrobnosti in niti ne nakaže, kaj se bo zgodilo, preskoči brez priprave in utemeljitve v preobrat, kakor da ta ni posledica nekega poteka in dozorevanja. Zdi se, kakor da se avtor boji resnice o sebi, kakor da mu je neprijetno spouščati se v kakor izdajalsko bistvo stvari. Silno je zadržan, grozno previden, kakor da noče nič tvegati. A kaj naj bi še tvegal po vsem tistem, kar je bilo? Morda se je previdnosti tako navadil v svojem življenju, da se je ne more otresti še zdaj.