Dejansko stanje na področju služb za duševno zdravje za ljudi s hudimi duševnimi motnjami pa pri nas lahko povzamemo približno takole: skrb je pretežno institucionalna, psihiatrija zagotavlja poleg bolnišnične oskrbe (ki je predolga) le ambulantno vodenje: redke kontrolne preglede in predpisovanje, resda večinoma še brezplačnih zdravil. Druge oblike podpore so skromne. Majhen del skrbi zagotavljajo patronažne medicinske sestre, ki pa zanjo nimajo ne dovolj časa, niti niso zadostno usposobljene. Splošni zdravniki intervenirajo večinoma le v krizah, ki zahtevajo nujne sprejeme, pogosto proti volji bolnika. Socialne službe se večinoma vedejo administrativno: večini bolnikov ponudijo socialno pomoč, ki velikokrat ne zadostuje niti za preživetje. Še najbolj organizirano podporo nudijo nevladne organizacije na področju duševnega zdravja, ki so večinoma namenjene rehabilitaciji hudo prizadetih posameznikov z duševnimi motnjami. V njihovem okviru nastajajo dnevni centri, stanovanjske skupine, programi za prosti čas, invalidska podjetja in delavnice za usposabljanje. Financiranje teh organizacij je skromno in nepregledno, tako da lahko odgovorijo le na socialne potrebe majhne skupine največkrat najbolj odrinjenih posameznikov. Sredstva pridobivajo iz različnih razpisov, predvsem ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, iz FIHO (loterijskih) sredstev, sredstev mestnih občin (lokalne skupnosti) in iz mednarodnih skladov. Kriteriji za pridobivanje državnih sredstev so pogosto nejasni: v razpisih so opisani kot splošna navodila o, na primer, participaciji uporabnikov, samopomoči in racionalni porabi sredstev. Meril za kakovost programov ni, evalvacija služb je približna in večinoma pripovedna. Skratka, marsikje gre za to, kdo bo lepše predstavil svoje delo, si zamislil privlačnejše programe in za vprašanje politične moči ter lobiranja. Nadzora ni ali je le skromen. Nevladne organizacije so tako potisnjene v borbo za denar, ki ga potrebujejo za preživetje, ne da bi bilo jasno, kako naj se bojujejo. Nejasnost in nepreglednost sistema skrbi vodi v to, da večino moči porabijo za pisanje programov in poročil, manjši del pa za skrb za kakovost njihovega dela. Pomembne korake k premostitvi te situacije sta naredila ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter Mestna občina Ljubljana z oblikovanjem sistema večletnega financiranja, kar je vsaj deloma razbremenilo nevladne organizacije. Z nacionalnimi programi na istem ministrstvu skušajo zagotoviti več preglednosti in reda na tem področju. Zdravstvo v skupnostne programe ne vstopa, kot da psihiatrična bolezen ni bolezen, ampak le socialni problem. V obstoječem sistemu je mogoče marsikaj: velika zavzetost in intenzivna pomoč ter samopomoč, krepitev moči uporabnikov ter zlorabe in manipulacije. Programe, ki jih oblikuje skupina strokovnjakov, se lahko prepiše in priredi, pravil igre ni, v borbi za denar se ne upošteva intelektualne lastnine, lojalne konkurence itd. Vsakdo lahko svetuje in usmerja, usposobljenih za to pa je le malo. Škoda, ki se pri tem občutljivem delu lahko naredi, je ogromna.