Toda še pred tem je konec petdesetih in v začetku šestdesetih let na bocenskem območju nastopil prvi val bombnih atentatov in danes na Južnem Tirolskem preprosto ni politika, ne občana, pa naj si bo Italijan, Ladinec ali Nemec, predstavnik SVP, neofašistov ali nemških separatističnih strank, ki bi zanikal dejstvo, da so prav teroristični napadi v tistem obdobju pospešili pogajanja med Avstrijo, Italijo in bocensko pokrajino, ki so leta 1969 končno pripeljala k podpisu Paketa določil o avtonomiji. »Moja politična sodba je seveda ta, da v demokraciji nasilje ne sme nikoli postati politično sredstvo, kajti tako vedno zmaga močnejši, čeprav do tega nima pravice,« komentira bombne napade Frasnelli, »toda val atentatov v šestdesetih letih, do katerega pa je prišlo povsem spontano, je bil potreben zato, da je Italija resno pristopila k pogajanjem.« Takšno trditev utemeljuje tudi »noč ognjev«, ki je Italijo v trenutku postavila v središče pozornosti evropske javnosti. 11. junija 1961 je po vsej Južni Tirolski, predvsem pa v bocenski pokrajini, odjeknilo sedemintrideset eksplozij na električnih daljnovodih. »Daljnovode so postavili Italijani in električna energija je bila razumljena kot tujek, ki je kvaril kmetijsko tradicijo tega področja,« pojasnjuje Franco De Battaglia, »atentati so pomenili alarmni zvonec, ki je problem privzdignil na mednarodno raven.« Samo tri mesece zatem je italijanska vlada v Rimu ustanovila tako imenovano komisijo devetnajstih, ki jo je sestavljalo enajst Italijanov, sedem Nemcev in en Ladinec in ki je imela nalogo, da prouči problem in vladi predloži svoje predloge. Nove pogajalske skupine so jih nato premlevale celih osem let, dokler jih nista decembra 1969 v tako imenovanem Paketu o avtonomiji končno sprejela avstrijski in italijanski parlament. Paket je stopil v veljavo leta 1972, toda šele dvajset let kasneje, januarja 1992, so bila sprejeta vsa njegova določila. Takratni predsednik italijanske vlade Giulio Andreotti je končno lahko oznanil, da je Paket zaključen, v skladu z ustavnimi zakoni pa ga lahko spremembe doletijo le, če se z njimi strinja južnotirolsko prebivalstvo. Junija istega leta je avstrijska zvezna vlada sporočila Organizaciji združenih narodov, da je problem med državama rešen. In odtlej mora vsak italijanski predsednik vlade, tako v jeseni Silvio Berlusconi, kot sedaj Lamberto Dini, pri varčevanju s proračunskimi sredstvi gladko odmisliti zmanjševanje državnih subvencij Južni Tirolski.