V mestecu Smithfield (Severna Karolina) so nedavno aretirali 39-letnega Charlesa Roberta Barefoota, člana zloglasne organizacije Ku Klux Klan, ki je pripravljal bombni atentat na šerifa, njegov štab, sodišče in zapor. Policija je v njegovem stanovanju našla dve bombi, kopico najrazličnejšega orožja in material za izdelavo peklenskih strojev. Z eno besedo, v spregi s kompanjoni, prav tako klanovci, je načrtoval teroristični napad - napad na Ameriko, na srčne stebre Amerike, na šerifa, sodišče in zapor. So bushiji dvignili vik in krik, razglasili izredno stanje in začeli z ruvanjem, puljenjem in trebljenjem »celic« Ku Klux Klana? So razglasili nacionalni alarm? So razširili »protiteroristično kampanjo«? Ne, nič se ni zgodilo. Bush ni trznil. Nobenega govora. Ashcroft pa tudi ni prekinil TV programa, da bi Ameriki in svetu sporočil, da so prijeli tipa, ki je v srcu Amerike načrtoval teroristični napad. Bushiji so pogledali stran. Kot da ni nič. Sploh pa, le zakaj bi gledali tja, v jebeni Smithfield - saj gre le za Ku Klux Klan, rasistično, fundamentalistično organizacijo, huh, del ameriške folklore. Ne, to načrtovanje terorističnega napada na Ameriko se ni kvalificiralo za veliko, nacionalno, medijsko zgodbo. Prej narobe - zgodba je utihnila, še preden je odprla usta. Nekaj zelo podobnega se je nedavno odvrtelo v Inglewoodu (Los Angeles), ko je policaj Jeremy Morse pretepel uklenjenega črnca, 16-letnega Donovana Jacksona - aretirali niso policaja, ki je trpinčil črnca, ampak tipa, ki je to z videokamero posnel! Kobajagi zaradi starih grehov. Okej, posnetke brutalnega policijskega znašanja nad vklenjenim črncem so TV mreže resda vrtele tako strastno, tako bombastično in tako pogosto, kot da se spet ruši WTC, kot da je Osama bin Laden spet poslal kako kaseto ali pa kot da spet ubijajo novinarja Daniela Pearla, toda sama zgodba in »ogorčenje javnosti« sta kmalu dobila spin - tarča »zgrožene, zaskrbljene javnosti« na lepem ni bila več policijska brutalnost, povsem očitno gnana z rasnim sovraštvom in nestrpnostjo, fundamentalističnim humusom, na katerem običajno temeljijo teroristični napadi, ampak sam Donovan Jackson, njegovi starši, njegov odvetnik in humanitarne organizacije, ki so jih začeli vsi povprek svariti, da naj ne delajo prevelikega cirkusa in da naj ne napihujejo rasnega podtona, ker bi lahko izzvali medrasne izgrede, kakršni so leta 1992 - ja, natanko pred desetimi leti - sledili policijskemu trpinčenju Rodneyja Kinga. Zgodba je kmalu zatem utihnila. Presahnila. Zreducirali so jo na raven male, tabloidne senzacije, ki je za hip ali dva popestrila medijsko ponudbo in zasenčila monotono zgodbo o deliktih korporativne Amerike. V principu je ostala nekaj lokalnega - hja, tako kot zgodba iz Smithfielda.