Američani so upravičeno jezni in močno prizadeti. V tem svetu ni več ne prijateljstva ne zaupanja, nihče se ne drži obljub, za ponujeni prst (pomoči) dobite nazaj odgriznjeno roko. Poglejte, kaj so pakistanski hudobci naredili Američanom! Z jedrskimi bombami pokajo kot pri nas s petardami za novo leto. Mišljeno pa je bilo čisto drugače. Vse se je lepo začelo, kot v romantičnih hollywoodskih filmih, že davnega petdesetega leta, ko so prebogati Američani, ki so genetsko zastrupljeni z dobrodelnostjo, sklenili pomagati prerevnim Pakistancem. Kaj pa bi jim tiste čase ponudili, če ne tistega, česar so že sami imeli na pretek, pa še sila modno je bilo - jedrsko energijo in znanje. In so dvajset let množično izobraževali Pakistance, tako da so celo majhni otroci v Karačiju vedeli, da se atomi ne cepijo s sekiro. Program je imel tako čudovit naslov, da se človeku še danes milo stori, ko se spomni tistih časov: "Atomi za mir". Od ust ameriških davkoplačevalcev so si odtrgali jedrski reaktor za Pakistan in še obogateni uran, da bi vse skupaj delovalo, kajti kje ste videli, da bi avto peljal brez goriva! Potem so grdi Rusi zasedli Afganistan, dobri Američani pa prijateljev niso pustili na cedilu, zato so v Pakistanu oboroževali talibane, ki so rdečega komunističnega sovraga pregnali v majčico Rusijo in najhujši islamizem razglasili za najvišji zakon, po katerem lahko talibani vsakega Američana, ker je satanov kapitalistični sin, olupijo kot banano. Toda to je druga žalostna zgodba o prijateljstvu. Ker pa so Rusi bili na pakistanskih mejah, Američani niso mogli stati križem rok, zato so še bolj podpirali pakistanski jedrski miroljubni program. Oblasti v Karačiju so veselo cepile atomčke, jih združevale, nevtrone trkale ob elektrone, dokler zadeva ni počila in naredila velikanske gobe. V Washingtonu so gobo ocenili za nov dosežek pri zagotavljanju zadostnih količin hrane, kar je tudi bil osnovni namen ameriške jedrske pomoči, na pripombe nekaterih znanstvenikov, da ta goba ni užitna in da gre verjetno za jedrsko bombo, pa je predsednik Reagan strokovno odgovoril, da bomba ni bomba, vse dokler na njej ni privit še zadnji vijak in na njenem plašču ne piše B-O-M-B-A. Zakaj pa bi Pakistan sploh imel bombo, ko je že za transport orožja talibanom v začetku osemdesetih let dobival 3,2 milijarde dolarjev pomoči - malo v orožju, da niso bili slabši od Indijcev, malce v tehnologiji, hrani in trepljanju po rami! Ne nazadnje, Pakistan je lepo služil, ker so ameriške firme osiromašile ameriško gospodarstvo in ameriškega delovnega človeka s tem, da so velik del tekstilne proizvodnje, izdelavo igrač in športne opreme, prenesle v najbolj zakotne pakistanske vasice, kjer so celo majhni otroci zaslužili pol dolarja za vsako zašito fuzbalsko žogo ali copat Nike in so si lahko kupili dve ameriški kokakoli na mesec. In po vsem tem, si mislite, Pakistanci zares naredijo atomsko bombo, kaj eno, cel kup, in povrhu vsega nesramno zahtevajo, da otrokom plačajo cel dolar za fuzbalko, sicer bodo v Franciji brcali krpanke. Vidi se, da so ZDA mlada država, brez izkušenj, tradicije in ljudske modrosti, drugače bi vedeli, da je dobrota sirota.