Ko je namreč Marjan Puc na MNZ vložil vlogo za priznanje statusa vojnega veterana, mu niso odgovorili, ampak so njegovo pismo poslali kar na ministrstvo za pravosodje. Od tam je dobil odgovor, da omenjena uredba nikoli ni bila objavljena, ker predsedstvo SRS ni nikoli razglasilo stanja neposredne vojne nevarnosti ali vojne in uredba ni začela veljati. Zapori tako formalno nikoli niso prešli v sestavo organov za notranje zadeve. Niti med vojno za Slovenijo. In ker se formalno nekaj ni zgodilo, danes tisti, ki so s pištolami in avtomati na vsem znanih lokacijah skrbeli za vojne ujetnike, ne morejo dobiti statusa vojnih veteranov. Ne morejo dobiti enakega statusa kot tisti policisti ali teritorialci, ki status imajo, ker so vojne ujetnike sprejemali in čuvali na skritih lokacijah, bili »na varnem«. Lokacije v Kopru (in drugod) so bile znane, in ko je nori Zoki napovedal, da bo streljal s Škofij na Koper, so vojne ujetnike iz razmeroma udobnega pritličja pri Sv. Ani preselili v nadstropje. Če bo bomba padla, naj najprej pade na njihove, je narekovala logika, taktika. Bila je vojna in tako se je delalo, čeprav formalno vojne za nekatere ni bilo ... in postali so - pozabljeni!