Ante vedno več govori o gospodarstvu in se politično vedno bolj zapleta. Aprila leta 1990, tik pred Demosovo zmago v Sloveniji in Tuđmanovo na Hrvaškem, vojaški vrh zahteva, da se »stvari postavijo na svoje mesto« po vojaško. Kadijevićevo zahtevo Ante spravi v predal in nekaj časa z obrambnim ministrom ne govorita. Namesto tega v zvezni skupščini forsira paket ustavnih dopolnil, ki bi centralizirala oblast in mu dala dovolj manevrskega prostora za ohranitev enotne države. Doma ga vsi kritizirajo in se ga hočejo znebiti, Ante pa maha s podporo mednarodne skupnosti, češ da ta priznava njega, ne pa republiških vodstev. Še 20. maja 1991 v Makarski prepričuje novinarje, da »je jugoslovanska politika že stopila na pot političnega dialoga« in da se Slovenci ne bodo odcepili, ker menda »hočejo samo kar najvišjo stopnjo samostojnosti v Jugoslaviji«. S širokim nasmehom povabi domače in tuje turiste, naj pridejo na morje, češ da so stvari tako rekoč že urejene. Že 25. junija 1991 pa se prepira s Kadijevićem, ki iz njega izpuli vladno navodilo zvezni policiji, naj ob podpori vojske zasede mejne prehode v Sloveniji. V zmešnjavi, ki sledi izgonu armade iz Slovenije, hkrati miri generale, da mu gre za Jugoslavijo, Slovencem zatrjuje, da jih ni napadel on, kombinira novo Jugoslavijo iz ustavnih dopolnil in brijonske deklaracije in še naprej obljublja uspešno gospodarsko reformo. Med tem se na Hrvaškem začne vojna, v kateri generali rušijo mesta. Ante to opazi šele konec oktobra, ko v Zagrebu bomba pade tudi nanj, in kar z Banskih dvorov odstavi Kadijevića in Broveta. Niti general niti admiral ga ne vzameta resno. Ko se iz Zagreba vrne v Beograd, ga na letališču čakata ameriški marinec in avtomobil ameriškega ambasadorja, ki mu ponudi zaščito. Boji se za lastno glavo, vendar naokrog razlaga, da ga bodo morali iz palače federacije odnesti.