Pesmi o dedu Antonu Novaku, mariborskem Einsteinu, redoljubni noni, ki je imela sedemnjast cunj za brisanje prahu, o letalskem majorju Jeromilu A. Novaku, ki ga je povozil vlak, ker je utrujeni kretničar, oče sedmih otrok, zaspal in je major s krvavečo roko napisal poslednjo voljo, da ni kriv, o teti Nadžidi, ki je bila pet let na Golem otoku, o pianistu Leu Novaku, ki so mu gestapovci populili nohte iz božansko lepih prstov in je bomba padla na klavir, na katerem so ležale njegove skladbe, o … O očetu, ki je »preveč videl, preveč doživel, prevečkrat / umrl, prevečkrat preživel ta smrtni svet«, o lepotici s tremi otroki, ki je bila njegova dobra mati in se je njena »mila duša skrila tistega mračnega večera … // Zdaj tema popolna.« … O prijateljih in svoji samoti na vrtu ali med knjigami, »kdo koga lista, kdo koga bere? Jaz knjige ali knjige // mene, ujetnika, ki nosim tiskane verige? …