Svoje čase, ko sem še sam služil JLA, smo drgnili in loščili ob vsakem pomembnejšem obisku, in ker smo bili zakotna postojanka na slovensko-italijanski meji, daleč od Beograda ali vsaj armijskega poveljstva v Ljubljani, je bil tak obisk vsak, ki ga je vodil vsaj major. (Ne baš neki čin.) Najprej z drnčem (neka kislina, se mi zdi) in potem še z oljem smo glancali puškine cevi, da bi zakrili njihovo nagriženost (obrabljenost), v spalnice smo natresli peska s poligona in ga drgnili s papučmi (natikači), da smo spraskali z linoleja sledove gumijastih podplatov naših desetarjev, posebno pazljivo smo se sveže obrili in ostrigli, poskrbeli, da sta bili v naših kapah igla i konac pa maramica v vsakem žepu ..., kar vse je bilo nedvomno zelo pomembno, če bi nas nenadoma napadli Italijani. Vse je moralo biti po PS (pravilu službe) oziroma – kot smo sami radi rekli, pa tudi naši nižji častniki, kadar so hoteli biti bolj ljudski – po pički. Ko je prišla visoka živina, jo je pričakalo 600 vojaških planšarjev (v dokolenkah in pumparcah) Kasarne Simona Gregorčiča in se trudilo dajati vtis, da je vse v redu in prav. Živina je prišla, si ogledala naše postrojavanje (zbor), pojedla kosilo, kakršno smo mi sami, samo malo boljše, ves čas mrko gledala in odšla. Nikoli ni odkrila kake hujše pomanjkljivosti, pa čeprav je bil ves čas mojega službovanja v Tolminu vojaški stacionar (ambulanta) polna bolnikov z noricami, ki so se veselo prenašale, ker ni bilo dovolj brisač za vse, pa smo jih kradli drug drugemu, in nekih tifusno-kolerično-driskastih izbačenih iz stroja (nesposobnih za delo), ker je počila greznična cev in je drek, ki je privrel na plano, zmrznil v rjav led, po katerem smo se veselo drsali v odmoru pred kosilom. Šestnajstega septembra 1987, ko sem oddal svoje stvari in se sprehodil do avtobusa za rodno mi Štajersko, sem bil prepričan, da sem za vedno opravil s tem sranjem. Kmalu za tem se je itak rodila samostojna Slovenija, v kateri pa – tako sem mislil – se tega (tovrstnega debilizma, ne vojske) ne bomo šli.