Na primer v Langovem M (1931), kjer je preplašeni morilec ugrabljal in moril deklice po ukazu notranjega glasu, obenem pa je imela njegova vloga tudi družbene posledice, saj je izzvala vsesplošno sumničenje in zalezovanje navadnih državljanov. Norman Bates je v Hitchcockovem Psihu moril ženske v podobi svoje matere, s katero se je identificiral, v Voajerju (Peeping Tom) Michaela Powella pa je zločinski mladenič kot orožje že uporabljal filmsko kamero oziroma jekleno konico njenega trinožnega stojala. V tem pogledu nedvomno prelomen je belgijski film Zgodilo se je čisto blizu vas, kjer filmska ekipa spremlja in snema serijskega morilca na delu tu torej ne gre več toliko za vprašanje zločinca kot psihopata, kot pa za psihopatologijo same filmske (in gledalčeve) fascinacije s tem likom. Celica temelji na eni sami ideji priklopiti se na bolne možgane serijskega morilca ter na pravem vrtincu podob in zvokov, ki ponazarjajo to vključitev v pošastno imaginacijo. V filmu so demonstrirali napravo, ki omogoča takšno priključitev, in našli junakinjo, mlado psihiatrinjo (Jennifer Lopez), ki jo je pripravljena in zmožna prenesti. Ampak doslej je potovala le v možgane bolnega dečka, da bi ga prebudila iz njegove omrtvelosti, in čeprav je že tukaj naletela na prav vznemirljive in bolestne podobe na primer dečkov zlobni obraz je to vseeno še prav nedolžno v primerjavi s tem, kar ji predlaga FBI: naj se priključi na možgane serijskega morilca, da bi odkrila, kje skriva svojo zadnjo žrtev. Ta zadeva je seveda skrajno tvegana, a ne le zato, ker lahko mlada in lepa psihiatrinja pričakuje, da se bo znašla v kar najstrašnejših podobah (in se tudi res), temveč še bolj zato, ker se ji zna zgoditi, da jo bo vanje nepovratno posrkalo, da bo torej sama izginila v njih in pozabila pritisniti na gumb za izklop (in tudi to bi se skoraj zgodilo).