skupaj. Vendar sta izid že poznala: poraženca sta bila, ki sta slavila namišljene zmage in si ljubeče lagala. Tudi v drugih sobah je vladala tišina. Povsod so lebdela ista vprašanja. In povsod so se iztekale besede. “Domov moram, tam bom več jedel in tako ozdravel,” si je zaželel oče in je vedela, da je lagal zaradi nje. Vprašal jo je, kje bo silvestrovala in ni mu hotela povedati, kako hudo jo je strah. Misli, ki so polnile njeno telo, nemira, ki jo je silil, da bi bežala, ljubezni, ki je hotela, da ostane. Hotel je zaspati, odet v tišino, ki so jo nasiloma stlačili v sobo. Zunaj je bilo dogajanje: prekipeval je čas in ljudje so ga spremljali ob hrupu mesta in pokanju petard. “Prišla bom jutri,” mu je obljubila, ko je že zaspal in se je zunaj iztekalo leto. Ljudje so hiteli na ulice in pričakovali začetek. Slišati je bilo glasbo in veselje. Okna bolniške sobe so bila tesno zaprta, ura na steni je tiktakala počasneje, skozi bele hodnike pa ni vstopal več nihče. Leto se je iztekalo, ko je vozila proti domu. Obstala je na prelomnici, tam nekje na razgledišču, od koder je bilo