To, kar je profesorica rekla, je težava na bolj ali manj vseh kliničnih oddelkih Kliničnega centra. Dejstvo je, da je Klinični center kot tak na robu preživetja. Jasno pa je, da smo kar se tiče poslovanja dolžni upoštevati tisto, kar nam nalaga svet zavoda, ustanovitelj. Ta pravi, da moramo poslovati v okviru dodeljenih sredstev. Smo državni zavod in bolj ali manj na vseh oddelkih pod enakim pritiskom. Res je, da vsi klinični oddelki niso enako dobro ali enako slabo opremljeni, res pa je, da obstajajo tudi drugi viri, kako priti do denarja. Recimo z donacijami, in to je povedala tudi profesorica. Zelo zanimivo je, da so na Ginekološki kliniki pravkar dobili veliko donacijo, a sredstev niso namenili za aparate, čeprav pravijo, da jih najbolj potrebujejo, ampak za bolniško sobo oziroma posebej drago posteljo. Predstojniki oddelkov večkrat razmišljamo takole: izberimo za donacijo tisto, kar je na naši prednostni listi (ki jo moramo dati zavodu) bolj na koncu, kajti tistega nam zavod nikoli ne bo kupil. Potem ko to dobimo, pa od zavoda zahtevamo še tisto, kar je prednostno. To razmišljanje je bilo uspešno v prejšnji državi, danes pa moramo skrajno racionalno organizirati delo in edini mehanizem v času, ko sredstev ni mogoče dobiti, je drugačna in boljša organizacija ter z organizacijskimi prijemi in zmanjševanjem stroškov lastnega dela poskušati še realno poslovati. Seveda pa ima vse to določeno mejo in mislim, da smo prišli do meje, ko je varnost včasih vprašljiva. Na to bo strokovni svet na svetu zavoda opozoril ustanovitelja.