Da je res tako, so se lahko v Sloveniji na lastni koži prepričali mnogi, ki so stopili v slovensko politično manežo. Ne samo eksotični "krjavlji", ki so samo izjemoma dosegli kaj več kot odstotek ali dva glasov (najbolj je od te obrobnosti odstopal pokojni Ivan Kramberger na predsedniških volitvah). To zakonitost so z vso grenkobo okusili tudi tisti, ki so najbolj eksotične v politiki sami krstili za krjavlje - denimo Janez Janša. Vsej prav neverjetni energiji in volji (po maščevanju, po zmagi?) navkljub se je njegov domet zelo jasno in neprebojno omejil na odstotke, ki še zdaleč ne zagotavljajo niti prvenstva v lastem bloku, kaj šele, da bi mu omogočili mandatarstvo. No, slednje pa ne pomeni, da ni sposoben mešati kart "pod mizo". A vendar, na zadnjih (državnozbornih) volitvah je k izenačenju "obeh" polov slovenske javnosti prispeval neki "novi" besednjak bratov Podobnik. Podobnika sta se umestila na vodilno pomladno pozicijo tako rekoč v "fotofinišu", ko sta (zlasti Marjan) zamenjala nanašalni in - kot se je kasneje izkazalo - z dvojno moralo obeleženi besednjak o poštenosti, korupciji, oškodovanju družbenega imetja itd. In še bolj tipičen primer. Dva, po vseh možnih formalnih kriterijih najbolj uspešna in prepričljiva slovenska politika Kučan in Drnovšek dosegata svoj uspeh z nagovorom, ki je - kot pogosto ugotavljajo in poudarjajo kritiki - brez vsebine. Skratka, govorila naj bi tako, da nič ne povesta. Morda. A če je tako, potem je v tem "niču" treba iskati "vsebino" političnega uspeha. Potem se je treba vprašati, kaj je odveč v političnih nagovorih, ki so in zavestno hočejo biti več kot "nič". In če bo prišlo do - za mlado slovensko demokracijo ter že itak preveč razklano Slovenijo - pogubnega večinskega sistema, bo spet odigrala ključno vlogo ravno zmožnost defenzivnega, "brezvsebinskega" nagovarjanja javnosti in volilcev.