S cvetjem je pri Slovencih povezana nekakšna nerazumljiva dvojnost. Številke o prodaji so že v času prejšnje države dokazovale, da za rezano cvetje in lončnice potrošimo toliko, da se uvrščamo v zgornjo tretjino evropskih držav – presenetljivo, če upoštevamo tedanjo kupno moč Slovencev. Tej nepojasnjeni navezanosti na cvetje pa lahko postavimo nasproti omalovažujoč odnos do rož nasploh. »Če za drugega ne bo, za vrtnarja bo že dober,« so včasih rekli. »Lahko tebi, ko si ves čas med rožicami,« sem sam slišal nemalokrat. Še bolj tipičnih duhovičenj sem deležen, kadar me kdo sreča (spet) s šopkom na poti s cvetlične tržnice: »Kdo ima rojstni dan? Kateri pa to neseš?« Kot da ni možno, da bi kdo lahko kupil cvetje zase, zaradi lepšega!