Kljub temu in navkljub vsem težavam pri uveljavljanju ženevskih konvencij in humanitarnega prava, ki ga vključujejo, pa je vendarle treba priznati, da Dunantova ideja v vseh desetletjih po njenem nastanku ni ostala brez učinka. Vojn brez krivic in nedolžnih žrtev resda nikoli ni bilo in jih tudi ne bo, toda načela humanitarnega prava so kljub vsemu sprejele vse države sveta in marsikdaj je to soglasje prispevalo vsaj k omilitvi z vojno povzročenega trpljenja. Dokler so bili glavni akterji vojn države in njihove armade in dokler se je na bojiščih še bílo v skladu z vojaškimi častmi, so bile ženevske konvencije celo veliko bolj spoštovane, kot so danes. Še med drugo svetovno vojno so mnogi ujetniki preživeli zaradi njih ali vsaj zaradi časti nekaterih oficirjev. Kritično za gospoda Dunanta in za konvencije je postalo šele v zadnjih letih, ko se nekoč meddržavni obračuni vse pogosteje spreminjajo v vojne znotraj posameznih držav. Pri teh pa ne gre več za zmago enega državnega aparata in njegove armade nad drugim, ampak najpogosteje - tako kot v Centralni Afriki ali na Balkanu - le še za popolno fizično uničenje ali izgon celotnih narodov oziroma skupin prebivalstva. Genocid, množični pokoli žensk in otrok ter z njimi povezana grozodejstva so v tem primeru cilj, ki pred 140 leti v Solferinu ne bi prišel na misel nobenemu izmed umirajočih vojakov. Celo humanitarne organizacije morajo danes pogosto bežati pred zverinskostjo napadalcev z obeh strani.