Starejša Dragičina hči Nela študira socialno delo v Ljubljani (z malo ironije: na prakso gre lahko kar v mamino podjetje). Drugi letnik, zelo uspešno, živi pa v glavnem od štipendije in z delom pokojnine po pokojnem očetu. Ko je bilo najhuje, je že hotela vse pustiti in se vrniti domov - je namreč silno navezana na dom in na Koroško - pa ji mama tega ni pustila. Pravzaprav bi bil to za štiriinštiridesetletno delavko Dragico najhujši življenjski udarec in dokončen poraz. Mlajša Nina končuje osemletko in se bo jeseni vpisala na srednjo ekonomsko šolo. Je zavzeta športnica, trenira odbojko, nogomet in še kaj, vprašanje je, kako dolgo še. "Športno opremo si moramo kupiti sami, zadnje čase me vse bolj skrbi, da mami tega finančnega bremena ne bo zmogla, torej bom prisiljena odnehati. To bi me resnično potrlo, kajti šport je tisto, kar imam resnično rada." Mnogim drugim rečem, da se Nina nekako lahko odpove stvarem, ki se zdijo najstnicam njene starosti že kar samoumevne. Prizna, da ji je včasih malo hudo, potem vse skupaj prespi in polagoma pozabi. Tako kot je morala končni izlet. Zaradi pomanjkanja denarja je ostala doma. Kdo ve, koga je tiste dni bolj skelelo v srcu, njo ali mamico, a se ni dalo nič pomagati. Čepova Dragica mora svojima dvema dekletoma vse prevečkrat reči: "Nina, Nela, žal, ne morem. Za kruh, mleko in kakšno malenkost bo, na drugo pozabita!" Tudi njihova prihodnost je povsem negotova.